Kronika društva
Zgodovina gasilstva v Sloveniji ima že več kot 150 letno tradicijo. Ljudje se združujejo v gasilskih društvih, da bi učinkoviteje pomagali pri požarih in raznih drugih naravnih nesrečah, ki prizadenejo ljudi. Tudi v Slovenj Gradcu se je razvoj gasilstva začel pred 140 leti,kar je nanesel slučaj, zelo velik požar v centru mesta, ker so bile zgradbe predvsem lesene se je požar zelo hitro širil in nastala je velika materialna škoda. Da bi prizadetim ljudem čim prej pomagali in olajšali izgube, je deželna vlada dovolila izbirati denar in materialne prispevke. Po tem požaru se je mesto obnovilo in polepšalo, novo podobo pa je dobila tudi pogorela cerkev.
Nabiralna akcija je bila zelo uspešna, tako da so lahko z ostankom denarja kupili barvno sliko svetega Florjana, zaščitnika gasilcev na kateri je točen datum požara. Slika je vgrajena nad desnim starinskim oltarjem v župnijski cerkvi Sv. Elizabete.
Po tem času so se zbrali mestni veljaki: lekarnar KOLARIČ, izdelovalec sveč GUNTHER in pivovarja FRANC in ADOLF BOUVIERA in so leta 1867 ustanovili gasilsko društvo. Deželna vlada na Dunaju je z odločbo potrdila ustanovitev šele leta 1872, kar je uradni začetek delovanja Gasilskega društva Slovenj Gradec.
Mestni svet je društvu dodelil poslopje nekdanje mrtvašnice katerega so obnovili in dogradili sušilni stolp. Od ustanovitve dalje se je društvo razvijalo in opravljalo svoje naloge. Najslabši časi za društvo so bili pred in med prvo svetovno vojno, kajti poveljevanje je bilo v nemškem jeziku, večina članov je bilo vpoklicanih v vojsko in le malo se jih je vrnilo. Po prvi svetovni vojni se je društvo reorganiziralo; poveljevati so začeli v slovenščini in vse vodilne funkcije so prevzeli Slovenci – domačini.
Iz dokumentacije je razvidno, da so bili društveni načelniki od ustanovitve naprej sledeči:
Kaligalič ( 1872 – 1873 ), dr. Tomšak ( 11873 -1899 ), Avgust Unger (1899 – 1921), Jože Druškovič (1921 – 1923 ), Franjo Canjko ( 1923- 1931) in dr. Leopold Kopač (1931- 1938).
Leta 1932 je društvo praznovalo 60 obletnico, za to obletnico je društvo dobilo novi gasilski prapor, ki mu je botrovala g. Vošnjakova in motorno brizgalno Rosenbauer, ki ji je botrovala g. Pernat. Leta 1930 je imela Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana 39 gasilskih Žup in 675 gasilskih društev, med katerimi je bilo tudi GD Slovenj Gradec. V organizaciji Župe sta sodelovala tudi LEOPOLD KOPAČ in VINKO STOPAR iz Slovenj Gradca. Pod načelstvom Leopolda Kopača in zbranega odbora je društvo od 4. do 8. avgusta 1937 proslavljalo tudi 65. obletnico obstoja. Na proslavi je gasilsko društvo prejelo prvi avtomobil, blagoslovil ga je župnik farne cerkve z besedami; naj dolga leta služi svojemu namenu in naj srečno prevaža gasilce na njihovi humani poti. V tem času se je že močno kazal pritisk nemčurstva, kulturbundovcev in petokolonašev, ki so nasprotovali gasilski manifestaciji in z zavistjo opazovali delo organizacij.
V letih 1938 do1941 je prišlo do hudih trenj med Slovenci in Nemškutarji. Leta 1939 je bil posebni občni zbor na katerem so Slovenci samo z dvema glasovoma večine zmagala na tajnih volitvah. Izvoljeni odbor so predstavljali: predsednik: dr. ČERNE poveljnik IVAN ŠTUMBERGER, tajnik IVAN KAC, blagajnik VEKOSLAV VIBORNY. Odborniki so bili: VINKO JANUŠKA, IVAN ŠTRUC, JAKA TIŠLER, JAKA KRIŽAJ,ALOJZ KRAJNC, IVAN GRANDA, MIROSLAV FEIR, VEKOSLAV RATER in ANTON DEBELAK. Pritisk nemčutarstva se je vedno bolj stopnjeval in udejanil leta 1941, ko so prispele nemške kolone in takoj zasedle gasilski dom in nagnale vse kar je bilo slovenskega v tem društvu, ter na stolp izobesili Nemško zastavo.
Po vojni že leta 1945 v decembru mesecu je mesto predsednika prevzel Anton Krofel, mesto poveljnika pa Ivan Štumberger. Organizirala sta občni zbor na katerem je bilo zelo veliko starih članov in tudi nekaj mladine. Prevzeli so dom s celotno opremo le avto so odpeljali četniki. Izgubo je takoj nadomestil JOŽE ROJC ki je društvu podaril drug avto in motorno brizgalno. Da bi se društvo nemoteno širilo so že pred praznovanjem 80-letnice začeli razmišljati o gradnji novega gasilskega doma. Sklep o gradnji je bil sprejet tudi na občnem zboru leta 1951.
Čas je neizmerno hitro tekel, sklep o novem gasilskem domu pa se ni in ni mogel realizirati. Leta 1957 je bil sklican izredni občni zbor, na katerem je poveljstvo operative prevzel Anton Svetec iz šole v Medvodah pa so se vrnili: Oskar Beliš,Vinko Razgoršek in Karel Gros. Društvo je zaživelo in 13. julija 1960 so sklicali izredno sejo, na kateri so imenovali gradbeni odbor in pododbor za gradnjo. Širšemu odboru je predsedoval Jože Pučko, podpredsednik je bil Oto Sekavčnik, člani pa so bili:Štefan Stravnik, Jože Verbič, Bojan Debelak, Franc Lušenc, Franc Dokskobler, Franjo Savinek, Ferdo Mali, Jože Rojc in Jože Magdič. Vsi člani odbora in pododbora so prevzeli naloge za zbiranje dokumentacije za začetek gradnje. Leta 1962 so na 90. obletnici postavili temeljni kamen za nove gasilske garaže, delo je uspešno steklo, sedanji gasilski dom pa je današnjo podobo dobil v poznejših letih. Sproti z gradnjo pa se je pridobivala tehnična in zaščitna oprema. Društvo si je iz leta v leto zadajalo zahtevne naloge, ki jih je uspešno uresničevalo. Ena glavnih nalog je bila razširitev dejavnosti, tako se je število članov zelo dvignilo med njimi je bilo veliko žena in mladine. Člane, ki so se vključili v gasilske vrste je bilo treba tudi izobraziti zato je društvo poskrbelo za izobraževanje le-teh. Ves čas je društvo skrbelo za strokovno usposabljanje članov in članic, nabavo gasilskega orodja prevoznih sredstev, zaščitne opreme in opreme za reševanje.
Dobro delo, organiziranost in zadostno število članov nas je pripeljalo do IV. kategorije društva in osrednje enote, to pa je od društva zahtevalo še boljšo organiziranost, aktivno delo in stalno pripravljenost. Društvo je dobro organizirano in pripravljeno to se vidi iz podatkov, da smo vedno bolj pripravljeni, tako po opremi kot usposobljenosti operativnih članov, število članov se veča, predvsem pa smo ponosni na mlajše člane (pionirje-ke in mladince-ke), ki jih imamo vedno več. Naši podatki niso samo prazne besede, saj vam bom postregla s podatkom, ki nas uvršča še v zahtevnejšo kategorijo gasilskega društva, saj smo 24. marca 2011 dobili še koncesijo za reševanje ob nesrečah v cestnem prometu, industriji ter drugih nesrečah ki so prisotne nevarne snovi na območju Mestne občine Slovenj Gradec in občine Mislinja. Sedaj smo enota posebnega pomena, zato moramo uskladiti vse dejavnosti s sprejeto uredbo.
Dobro delo društva potrjujejo tudi najvišje nagrade in priznanja Gasilske zveze Slovenije, ki so jih prejeli člani društva:
– g. Branko SMRTNIK je prejel nagrado Matevža HACETA,
– kipec gasilca pa sta prejeli dve članici društva.
Večji požari
Večji požari na področju prostovoljnega društva Slovenj Gradec:
– Prvi večji zabeležen požar je bil leta 1509.
– Prav tako leta 1623.
– Leta 1632 je katastrofalni požar upepelil Slovenj Gradec.
– Tudi leta 1811 je ogenj ogrozil mesto.
– V 19. stoletju beležimo zadnji večji požar leta 1903, v tem požaru je zgorelo 88 stanovanjskih in gospodarskih objektov.
